Dragi prijatelji, znanci, poslovni partnerji!

Še nekaj ur in za mesec dni se odpravljam po svetu, po nov navdih. Iskal bom iskre v očeh ljudi, si odpočil in kot vedno na potovanjih, razširil svoje obzorje.

Združil bom oba svetova, poslovnega in zasebnega. Ker odhajam v najboljši družbi, verjamem do bo odlično.

Zakaj vam pišem, se sprašujete.

Odhajam v času, ko se ljudje največ družijo, zabavajo, izmenjujejo dobre želje, pretehtavajo staro leto in razmišljajo o novem. To je čas cimetovih piškotov, zakurjenih kaminov in objemov v krogu najdražjih.

V tem prazničnem času praznujem tudi rojstni dan. In ker me letos ne bo, bi z vam rad nekaj podaril.

O Moji sr(e)čni knjigi, ste verjetno kaj že slišali. Če ne – pred časom je svet ugledal moj prvenec.Takole so o njem zapisali drugi:

Moja sr(e)čna knjiga, v prevodu My Very Own Book,  predstavlja novost na knjižnem tržišču, ne samo slovenskem. Je nekakšen vodnik za osebno rast in načrtovanje življenjske poti, ki si ga napiše vsak sam. Bralca vodi v razmišljanje o sebi, o svojih življenjskih ciljih, željah, poslanstvu, o svoji odgovornosti do sebe, okolja, družbe in sveta. Spodbuja ga k načrtovanju ciljev in navdušuje za razvijanje pozitivnih osebnostnih lastnosti ter za pridobivanje  znanja in veščin, ki jih potrebuje za uresničitev svojih ciljev.

Ko berem besede prijateljev, mi je vedno toplo pri srcu:

“Najtežje je spreminjati sebe – ampak ko to uspeš, spremeniš tudi svet, in kot pravi Žiga, pustiš sled. Res izjemno in svojevrstno delo je ta knjiga.”

“Samo eno napako ima. To, da se ni pojavila že pred dvajsetimi let, ko sem začel stopati v realno življenje.”

Seveda bom vesel tudi vaših mnenj. Delček knjige lahko prelistate.
Moje darilo za vas in vaše prijatelje je torej srečna koda: dragiprijatelj,  s katero boste do mojega rojstnega dne, do 14.decembra, lahko kupili Mojo sr(e)čno knjigo z 20-odstotnim popustom na spletni strani http://www.srecna-knjiga.si

Z nakupom knjige s to srečno kodo, boste podarili tudi 5 evrov Zvezi prijateljev mladine. Prepričan sem, da nama s prijateljico Anito Ogulin ne bo težko najti otrok, ki jih bomo vsi skupaj s tem razveselili.

Iskreno se veselim decembrskih trenutkov. Naj bodo letošnji še posebej praznični.
Z najboljšimi pozdravi!

Žiga

P. S: V času moje nedosegljivosti me bo nadomeščal Štefan Fartek -  stefan.fartek@srecna-knjiga.si (070 421255). Nekaj dni pred koncem leta pa bom tudi sam že doma.

Pred dnevi sem imel prispevek na srečanju Unicefa Nič o nas brez nas v občini, o katerem je pisal širše Martin.

Nič o nas brez nas v občini!

četrtek, 20. novembra 2008 ob 10. uri,
Mestni svet Mestne občine Ljubljana
Mestni trg 1, velika sejna dvorana, Ljubljana.

PRISPEVEK: AKTIVNA PARTICIPACIJA JE ODGOVORNOST VSAKEGA POSAMEZNIKA, MEDIJI PA SO NAM LAHKO V POMOČ

V mislih mi odzvanjajo besede dr. Helmuta Maucherja, dolgoletnega predsednika uprave družbe Nestle in soustanovitelja World Economic Foruma: “Nismo odgovorni samo za to, kar naredimo, temveč tudi za to, česar ne naredimo.”

Tega se moramo zavedati predvsem mladi. Aktivna participacija je odgovornost vsakega posameznika. Kako prav je imel Thomas Jefferson, ko je nekoč dejal: “Močno verjamem v srečo, a sem ugotovil, da več kot delam, več imam od tega. ”

John Goddard (www.johngoddard.info/) je najbolj znan po svoji osupljivi življenjski listi dosežkov. Pri petnajstih si je napisal 127 ciljev, ki jih je želel uresničiti v svojem življenju. Seznam je impresiven in drzen, toda rezultati so resnično neverjetni.

Mladi ljudje morajo definirati svoj uspeh. Pri tem naj prepustijo svojemu umu, da prisluhne notranjim željam. Nikoli ne bo nihče mogel odgovoriti na vprašanje, kdo je bolj uspešen. Mati Tereza ali Donald Trump.
Svoje življenje je treba graditi na idejah, sanjah, ciljih in viziji. Ustvariti si je potrebno svoj proces uspeha.
Mediji imajo pomembno vlogo. Mnogi jih imenujejo četrta veja oblasti. Novinarji so ljudje, ki na podlagi danih informacij presojajo, katera so tista sporočila, ki jih bodo pošiljali širši javnosti.

Obstajajo nekatere medijske zakonitosti, ki jih je treba poznati, preden navežemo stik novinarji. Dobro je, da poznamo raznolikost medijev in njihovo delovanje. Novinarji imajo dnevno veliko informacij, bolj so pozorni na večje organizacije kot posameznike (zato je modro, da so mladi aktivni prek različnih organizacij, doma in po svetu), zanimajo jih zanimive, predvsem aktualne zgodbe. Predvsem pa so novinarji ljudje in prav je, da jih tako tudi razumemo.

Svoje ideje, mišljenja in delovanje lahko posredujemo medijem na različne načine. Morda je to najlažje narediti drugo nedeljo v mesecu decembru, ko na pobudo Unicefa in odbora Akademije za televizijsko umetnost in znanost, obeležujemo mednarodni dan otrok v medijih. Na ta dan naj bi bili mediji še posebej odprti za mlade.

Glede na zapisano pa je prav, da še enkrat poudarim, da je najboljši način, da predvidiš svojo prihodnost ta, da si jo ustvariš sam, kot je rekel Stephen Covey. Mediji pa nam lahko pri tem zelo pomagajo, če to želimo, če se nam zdi smiselno in če to znamo pravilno komunicirati.

prispevek-unicef-vavpotic-power-point

Sporočilo za javnost št. 1                                        Ljubljana, 20. 11.  2008

Prišla je ravno o pravem času

Ljubljana, 20. novembra 2008. - V času gospodarske krize in podnebnih sprememb, ko se ljudje sprašujemo, kaj in kako naprej, pravi triindvajsetletni Žiga Vavpotič, da je treba začeti najprej pri sebi. Danes potrebuje svet ljudi z drugačno vizijo, poslanstvom in drugačnimi vrednotami od tistih, ki so ga pahnile v stečaj. Žiga Vavpotič nam ponuja Mojo sr(e)čno knjigo, ki naj bi si jo začel pisati vsak sam. - In že hiti dalje. Načrtuje novo, elektronsko knjigo Moja sr(e)čna Slovenija, da bi jo pisali državljani Slovenije ter v njej prispevali ideje za prihodnost Slovenije.

Prvenec Žige Vavpotiča je izšel septembra pod naslovom Moja sr(e)čna knjiga v samozaložbi. Istočasno je izšel tudi v prevodu pod naslovom My Very Own Book. Kaže, da sta prišli knjigi ravno o pravem času in da sta pravi za današnji čas, saj sta bili v prvih štirih dneh prodani v kar 560 izvodih.
Moja sr(e)čna knjiga je novost na knjižnem tržišču, ne samo na slovenskem. Je privlačen vodnik za osebno rast in načrtovanje življenjske poti, ki si ga napiše vsak sam. Bralca spodbuja k razmišljanju o sebi, o svojih vrednotah, željah, poslanstvu, o svoji odgovornosti do okolja, družbe in sveta. Skratka – Moja sr(e)čna knjiga spodbuja najboljše v človeku, mu vliva zaupanje vase in svoje sposobnosti, v pomembnost njegovega prispevka v družbi in ga navdušuje za načrtovanje življenjskih ciljev, pa najsi bodo sorazmerno še tako majhni.

Avtor knjige je triindvajsetletni Žiga Vavpotič, študent ekonomije,  mednarodnih odnosov, kadrovskega managementa in podjetnik,  Unescov glasnik, svetovalec različnim vladam v programih za mlade, v letu 2004 član Gatesovega svetovalnega odbora za prihodnost ( Microsoft Office Information Worker Board of the Future), novinar v otroškem programu Radia Slovenija in še marsikaj.

Knjigo je uredila Zvezdana M. Kompara. Zanimivo vsebino bogati privlačna oblika,  z risbami Tonija Anžlovarja in fotografijami Cirila Jazbeca. Angleški prevod Romane Furlan je oplemenitil pisatelj in prevajalec Alan McConnell-Duff.

Žiga Vavpotič razume sedanjo krizo kot priložnost v preobleki in kot poziv, da nihče ne more stati ob strani. V mislih ima (med drugim) že nov načrt, elektronsko knjigo Moja sr(e)čna Slovenija, ki bi jo pisali državljani Slovenije in na ta način prispevali  svoje predloge za prihodnost Slovenije.
Več informacij:

http://www.srecna-knjiga.si
www.zigavavpotic.com/projekti

Za pogovor z Žigom Vavpotičem do 27. novembra, prosimo, pokličite tel. 051 421 255, ali pišite na ziga.vavpotic@srecna-knjiga.si, po 27. novembru pa pokličite na tel. 041 694 795, ali pišite na zvezdana.kompara@srecna-knjiga.si, da bom lahko posredovala vaše želje avtorju.

Lepo pozdravljeni!
Zvezdana Marija Kompara
svetovalka

Uradnikov ne razumemo kot najbolj prijaznih ljudi. Včasih stereotipno, drugič upravičeno.

Današnja zgodba gre takole:
Po operaciji slepiča se je pojavil sum napake na srcu. Priporočen je bil pregled pri kardiologu na Jesenicah, na katerega sem čakal do danes. Včeraj zvečer ugotovim, da bi bilo modro imeti s seboj napotnico. Naročen sem ob 12ih na Jesenicah, pred tem še gora sestankov.

Edina rešitev je, da sem ob 7.00 pri svoji zdravnici, da dobim napotnico. In sem. Vendar ugotovim, da kartica zdravstvenega zavarovanja ne more biti potrjena. Spet sem pozabil odnesti potrdilo o šolanju. Neumna birokracija, neusklajenega sistema podatkov. A tako pač je.

7.15 sem na Miklošičevi, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Uradne ure 8.00. Oplel sem. Ob 8ih sem imel dogovorjeno menjavo gum, 8.15 prevoz v pisarno. Kaj sedaj?

Na hodniku je gospa.
˝Kaj bi radi,˝  me vpraša. ˝Tole potrdil,˝ je moj odgovor. ˝Pa veste, kdaj so uradne ure.˝ ˝Vem. Ampak. Prosim,˝ moledujem.
Že odhaja v stilu, ko rečem: ˝Kaj pa prijaznost?˝

˝Dajte mi kartico.˝ Čez 5 minut je moja kartica potrjena.

Rešila mi je dan. Težko bi prišel do Jesenic, če ne bi bila gospa tako prijazna. Z mojim srcem je vse odlično, okvarja je bila trenutna, po operaciji. A vendar. Kaj če bi bil pregled nujen? Morda bi mi prijaznost rešila življenje.

Od gospe sem vzel ime. Od mene bo dobila osebno zahvalo, tudi v vodstvo bo romala moja zgodba. Morda pa smo krivi tudi sami, za grde poglede uradnikov.  Ker premalokrat pohvalimo.

Hkrati pa upam, da bo tudi ona zgodbo delila s svojimi kolegi. Strinjam se, da so pravila in red za spoštovati. Vendar moramo včasih razumeti tudi čez okvirje našega reda.

Gre za majhne usluge velikih ljudi. Prijaznost se vedno povrne. In morda lahko reši tudi življenje. Vsekakor pa nekomu dan. In tega se ne pozabi kar tako.

HVALA!

I like this post and I think it makes some very valid points and is also very funny - so much so that I'm posting it here to spark some thought and maybe discussion.

I am not gay. In fact, most times, I’m not even remotely happy. So, it irks this married, quasi-grumpy, heterosexual California male when a Mulligan’s Stew of religion, intolerance, fear and politics is plopped on my table like a steaming pile of sanctimoniousness and dubbed “The Defense of Marriage Act.” I’m talking about Proposition 8, a nifty little exercise in backwards thinking that would amend the California State constitution to define marriage as something that can occur only between a man and a woman.

Am I missing something here? With this country coming apart at the seams on a myriad of levels, gay marriage is seen as a major issue? The standard line is that gay marriage threatens “the sanctity of marriage,” because - as we all know - divorce, cheating, incest and domestic violence don’t.

I believe the only threat gay marriage poses is that it may change the content of country music forever.

Now, the pro-Proposition 8 cheerleaders are your usual group of loveable misanthropes (Come on down, Focus on the Family!) but with a couple of notable exceptions. Members of the Mormon Church, their magic underwear in a twist, have funneled over $17 million into the anti-gay marriage treasure chest. The Catholic Knights of Columbus, an all-male group known for wearing funny outfits while calling themselves “Grand Knight,” “Chief Squire” and “Friar” as well as doing some amazing charitable work, has kicked in over $1 million for reasons that elude me.

The folks supporting Proposition 8 have come up with a myriad of reasons for pushing the “man-woman marriage” effort. They say that if same-sex marriage continues to be recognized in California, gay marriage will be taught in public schools. I assume that class will come before Gay Math, Gay English and Gay Geography but after the infamous Gay Recess.

Churches will be sued if they don’t perform gay marriage ceremonies. Religious adoption agencies will go broke if they only continue to grant traditional moms and dads the right to adopt. Ministers and priests who preach against same-sex marriage will be sued for hate crimes. Photographers will be sued if they refuse to take photos of gay marriage ceremonies. Doctors will be sued if they deny artificial insemination to gays. Hordes of pixies will re-arrange the sock drawers of heterosexual men, substituting sheer silk socks for those thick cotton ones you wear on the job. (I made that last one up. Could you tell?)

The proponents of Prop. 8 simply want traditional marriage to be declared the law of the land. (I can’t wait for the return of arranged marriages and dowries, can you?)

No matter how much legal and political reasoning is spewed, however, it’s pretty clear that the definition of marriage being between a man and a woman is a religious one. Period. Gay marriage threatens people’s religious beliefs…even more than pixies in the sock drawer.

That’s saying a lot.

There are a lot of folks who believe the Bible word for word…when it suits them. People who aren’t keen on gay marriage, or just gays, usually preach Leviticus 18:22, “You shall not lie with a male as one lies with a female; it is an abomination.” If you mention that, way back when, an “abomination” referred to a ritual offense (Goat herders were an abomination to the Egyptians. Pork chops were abominations to the Hebrews.), they come up with Leviticus 20:13. “If there is a man who lies with a male as those who lie with a woman, both of them have committed a detestable act; they surely will be put to death.”

So, let’s say that the Bible is true. Word for word. It’s all true. It has to be obeyed. Period. No wiggle room. If that is the case, about half of the American population will be dead from public stonings in, ohhhhh, about three or four days.

Ya, see. The Old Testament wasn’t really big on mitigating circumstances when it came to crime or, as it was known then, sin. Just a casual look at the Ten Commandments could bring down American society post haste. No lying? No adultery? No swearing? No pining for someone else’s wife or big screen TV? There goes the fabric of our nation!

In Mosaic Law, such offenses were punishable by public stoning. This has nothing to do with “The Summer of Love,” my fellow Boomers. This entails a bunch of righteous folks picking up rocks and slamming them into sinners until their sorry skulls are scrambled.

Some of the sins punishable by death were beauts. If a kid sasses his parent, he’s dead meat. Striking a parent? Ditto. A fellow marrying his mother-in-law is also doomed, although that seems redundant. If a betrothed woman is sexually assaulted and doesn’t scream, she’s up for stoning. (However, if a man rapes a virgin, his only punishment is a wedding. Hmmmm.) If a lass isn’t a virgin when married, she’s also boulder-ized. If you don’t worship the God of the Old Testament, your life gets real rocky real fast. If you work on the Sabbath? R.I.P., overtime notwithstanding.

Justice in the Old Testament was meted out with, er, gay abandon. Kids who made fun of a bald guy were eaten by bears. Promiscuous women had their noses and ears cut off, their children taken away, were stripped and burned. If a single woman had a boy out of wedlock, she might merely be shunned but the kid and his descendents were condemned to Hell.

Oh, yeah. All you country club devotees? Divorce, by implication (“What God has joined together, let no man put asunder.”), means you’re destined for a stoning before happy hour.

People who are Bible literalists, aside from the fact that they consider “The Flintstones” a docu-drama, tend to pick and choose their moral instruction from the Book as if they were at a salad bar. If they didn’t, most of them would be walking gravel pits. (Those who are anti-gay ANYthing, for instance, might be interested to know that the world “homosexual” didn’t appear in the Bible until about one hundred years ago. What? Did God come down with White-Out?)

What constitutes “sin” is also up for interpretation. It wasn’t a bleeding-heart liberal, for instance, who changed the Biblical commandment translation from “Thou shalt not kill” to “Thou shalt not murder.” It was someone who realized that, Holy Crap!, that “kill” stuff includes religious-fueled warfare!

When I was a kid, growing up Catholic, a mortal sin was the Big Kahuna of “no-nos.” Unless you confessed to a priest pronto, you were damned to Hell.

It was a mortal sin to eat meat on Friday. Seriously. It was also a mortal sin to take an ax and give your family forty whacks. So, when Fridays rolled around, this chubby little kid was faced with a decision. If you go the sin route, which one do you choose? I always opted for the sin that included a side of fries. It was just as damning as mass murder but much tastier.

California, for some reason, has always led the nation when it comes to quirky trends, from the sublime to the sub-moronic. We elect washed-up actors as Republican governors in a state derided as being uber-liberal by… Republicans. We promote meditation in-between Bo-tox injections. Only some of us see the irony in all that.

Proposition 8 is mean-spirited irony stoked by fear of…whatever it is we’re not. By invoking the specter of “traditional marriage” and making it the law of the land, we’re dangling one foot over the abyss of traditional inequality.

It wasn’t too long ago that inter-racial marriages were illegal. Segregation was the law of the land. Blacks weren’t considered fully human. Women weren’t allowed to vote.

All of those facets of our society also had their roots in the Bible. Not too many thinking Americans would defend them, now.

I’ve written a lot of fantasy fiction in my lifetime but, for the life of me, I can’t see how a man marrying a man or a woman marrying a woman threatens my marriage…unless they move next door and play loud music at 2 AM, or let their dogs poop on my front lawn or get drunk and beat the crap out of each other and toss beer bottles around at all hours. You know, stuff that gay couples might do that heterosexual couples would never dream of.

I mean, look at all those gay couples on “Cops” week after week. Uh. Oh. Never mind.

So, Californians, vote “no” on Proposition 8. The rest of America? Be on alert should a similar proposition pop up in your neck of the woods. It’s about religion. It’s about denying people equal rights. It has nothing to do with government. It has nothing to do with law.

And, to all those sanctimonious saviors of traditional values out there who feel condemnation is the cure-all for everything you see that you don’t agree with?

Here’s a Biblical quote for you. Mark 9:47. “And if thine eye offend thee, pluck it out.”

There’s no quote to advise you on what to do after you’ve run out of eyes.

I’m just sayin’.

Včasih se res vedemo nerazumsko. Nekdo nam naredi kaj slabega in tako hitro to posplošimo na celotno populacijo.

Osebno si štejem v dobro, da to delam tudi pri dobrih dejanjih.

Spomnim se potovanja v Paris. Ker kreditna kartica ni imela čipa, nisva nikakor morala priti do koles, s katerimi bi se peljala po centru in s tem prihranila veliko časa.
Kot naročen se zraven pojavi mlajši gospod, ki naju vpraša, če nama lahko pomaga. Kartica ne dela. In nama v avtomat da svojo. Že res, da sem mu plačal nekaj EUR za kolesa, vendar je kazen, ki bi jo seveda zaračunali njegovi kreditni kartici, če kolesa ne bi pripeljala nazaj 300 EUR po kolesu. Ob mojem začudenem pogledu nad njegovo prijaznostjo, se nama je nasmehnil in rekel, da nama zaupa, da bo vse kot mora biti. Kapo dol. Kupljene točke za Parižane.

Podobna zgodba se je zgodila na tokratnem potovanju. Na trajektu Nemčija Danska sem pozabil torbico, z vsemi dokumenti in denarnico in gotovino. Čez pet minut se zavedam svoje napake, pridem nazaj in torbice ni. Panično do osebja, ki se mi nasmeji – nekdo je prinesel torbico do njih. 1:0 za Dance.

Vsekakor se do turistov trudim biti tudi sam prijazen. Nekatere sem rešil pred lisicami v Ljubljani. Me pa veseli, da slišim, da znajo tudi ostalo Slovenci odigrati vlogo imenitnih ljudi.
Ne znam opisati, kako zadovoljno mi bije srce, ko mi Monikina norveška prijateljica pove, kako se je nekoč ustavila v Ljubljani za dve uri z vlakom ponoči, lačna. McDonalds so ravno zapirali, s seboj niso imeli nobenega tolarja. Vendar je bila prodajalka tako prijazna, da je rekla, da bo malce potegnila in jim je zastonj dala nekaj hrane. Take ljudi, bi osebno nagradil.

Prijaznost je tisto, kar šteje. Na tak način se dela vtis in se pridobiva točke. Nasmeh in uslužnost štejeta. To si je vredno zapomniti.

Včasih se res vedemo nerazumsko. Nekdo nam naredi kaj slabega in tako hitro to posplošimo na celotno populacijo.

Osebno si štejem v dobro, da to delam tudi pri dobrih dejanjih.

Spomnim se potovanja v Pariz. Ker kreditna kartica ni imela čipa, nisva nikakor mogla do koles, s katerima bi se peljala po centru in s tem prihranila veliko časa.
Kot naročen se zraven pojavi mlajši gospod, ki naju vpraša, če nama lahko pomaga. Kartica ne dela. In nama v avtomat da svojo. Že res, da sem mu plačal nekaj evrov za kolesa, vendar je kazen, ki bi jo seveda zaračunali njegovi kreditni kartici, če kolesa ne bi pripeljala nazaj 300 evrov za vsako kolo. Ob mojem začudenem pogledu nad njegovo prijaznostjo se nama je nasmehnil in rekel, da nama zaupa, da bo vse kot mora biti. Kapo dol. Kupljene točke za Parižane.

Podobna zgodba se je zgodila na tokratnem potovanju. Na trajektu Nemčija - Danska sem pozabil torbico, z vsemi dokumenti in denarnico in gotovino. Čez pet minut se zavem svoje napake, pridem nazaj in torbice ni. Panično do osebja, ki se mi nasmeji – nekdo je prinesel torbico k njim. 1:0 za Dance.

Vsekakor se do turistov trudim biti tudi sam prijazen. Nekatere sem rešil pred lisicami v Ljubljani. Me pa veseli, da slišim, da znajo tudi drugi Slovenci odigrati vlogo imenitnih ljudi.
Ne znam opisati, kako zadovoljno mi bije srce, ko mi Monikina norveška prijateljica pove, kako se je nekoč ustavila v Ljubljani za dve uri, z vlakom ponoči, lačna. McDonalds so ravno zapirali, s seboj niso imeli nobenega tolarja. Vendar je bila prodajalka tako prijazna, da je rekla, da bo malce potegnila in jim je zastonj dala nekaj hrane. Take ljudi, bi osebno nagradil.

Prijaznost je tisto, kar šteje. Na tak način se dela vtis in pridobiva točke. Nasmeh in uslužnost štejeta. To si je vredno zapomniti.

Trenutek, ko besedna zveza VELIKI LJUDJE pove največ.
Več kot moja pisana beseda pa naj govorijo razglednice, ki sem jih kupil med najinim obiskom.

Pa česa jaz ne razumem, spoštovane dame in gospodje?

Že, že, politika je predvsem politična, vendar pričakujem, da je tudi strokovna. Oziroma, oprostite mi, težko razumem, da je zbiranje ministrstva podobna zbiranju srajc zjutraj (da ne uporabim kakšnega drugega kosa oblačila).

In od politike, očitno naivno, pričakujem odgovornost do nas, državljanov. Vsekakor se mi ne zdi odgovorno, da si danes kandidat za to, jutri za drugo, pojutrišnjem pa za tretje ministrstvo, v sebi pa nosiš željo po četrtem oziroma celo petem.

Ali pa preprosto jaz ne razumem Vsemogočnosti nekaterih?

Pa česa jaz ne razumem, spoštovane dame in gospodje?

Že, že, politika je predvsem politična, vendar pričakujem, da je tudi strokovna. Oziroma, oprostite mi, težko razumem, da je zbiranje ministrstva podobna zbiranju srajc zjutraj (da ne uporabim kakšnega drugega kosa oblačila).

In od politike, očitno naivno, pričakujem odgovornost do nas, državljanov. Vsekakor se mi ne zdi odgovorno, da si danes kandidat za to, jutri za drugo, pojutrišnjem pa za tretje ministrstvo, v sebi pa nosiš željo po četrtem oziroma celo petem.

Ali pa preprosto jaz ne razumem Vsemogočnosti nekaterih?

Pa česa jaz ne razumem, spoštovane dame in gospodje?

Že, že, politika je predvsem politična, vendar pričakujem, da je tudi strokovna. Oziroma, oprostite mi, težko razumem, da je zbiranje ministrstva podobna zbiranju srajc zjutraj (da ne uporabim kakšnega drugega kosa oblačila).

In od politike, očitno naivno, pričakujem odgovornost do nas, državljanov. Vsekakor se mi ne zdi odgovorno, da si danes kandidat za to, jutri za drugo, pojutrišnjem pa za tretje ministrstvo, v sebi pa nosiš željo po četrtem oziroma celo petem.

Ali pa preprosto jaz ne razumem Vsemogočnosti nekaterih?

Razvnamemo razum, spodbudimo čustva, razigramo čute.

Ste med tistimi, ki se ubadate, kako voditi podjetje v času finančne krize?

Se sprašujete, kako je do krize prišlo?

Kako v krizi komunicirati, da boste prispevali k čim boljšim poslovnim rezultatom?

Predvsem pa, kako lahko finančno krizo izkoristimo kot poslovno priložnost?

Prisluhnite mnenjem in izkušnjam mednarodnih strokovnjakov

FINANČNA KRIZA KOT POSLOVNA PRILOŽNOST

Pridružite se nam na srečanju Poslovnega kluba SOCIUS s PANELNO RAZPRAVO

V ponedeljek, 24. novembra 2008, od 9.00 – 13.00 ure,

v veliki sejni dvorani MOL, Magistrat, Mestni trg 1, Ljubljana.

Naši gostje bodo

ddr. Branko Urošević

Mednarodna avtoriteta na področju upravljanja s tveganji in finančne analize prihodnosti

Ddr. Urošević je doktoriral s področja financ na Univerzi Berkeley in s področja fizike na Univerzi Brown v ZDA, kjer je deloval tudi kot svetovalec v družbi McKinsey.

Je ustanovitelj in predsednik Južnoevropskega centra za sodobne finance s sedežem v Beogradu.

Drago Cotar, predsednik uprave Zavarovalnice Maribor,

Jadranka Dakić, požupanja MOL,

Tomaž Lovše, direktor Diners Slovenija, Hrvaška in Italija,

Nina Tomažin, direktorica ProPiar in

Drenislav Žekić, Pomočnik predsednika uprave Podravke za korporativno komuniciranje in podpredsednik Hrvaškega združenja za odnose z javnostmi.

ÙÙÙÙÙ

Oklevate? Ne obljubljamo, da bo vaše podjetje zaradi vaše udeležbe že jutri uspešnejše. Gotovo pa boste lahko marsikaj koristnega izvedeli, se imeli priložnost pogovoriti s svojimi stanovskimi kolegi in tudi sami prispevati k uspehu dogodka s svojim znanjem in izkušnjami.

Alenka Podbevšek Žiga Vavpotič

izvršna direktorica direktor Poslovnega kluba Socius Socius d.d.

P.S.: Prijave do 21. novembra 2008 na elektronski naslov klub@socius.eu , ali po tel. št. 01 589 85 50. Kotizacija za nečlane 175 € (plus DDV) na TRR: 33000-1557983242 pri Hypo Alpe Adria Bank d.d. Ljubljana.; za člane Poslovnega kluba Socius brezplačno. Kotizacijo zaračunamo na podlagi prijave.

Pomembni so spomini.
To zapišem večkrat. In tega se skušam zavedati tudi v toku življenja.

Izjemen podaljšan vikend. Via Rostock do Taastrupa. 14 ur prijetne vožnje.
Odlična družba, dobra hrana. Sir z rumom ostaja v spominu.
Na hitro pade odločitev – križarjenje do Osla. Kot vedno, nepozabno, v najboljši družbi.
Skoraj bi spet padlo v vodo. Očitno se bo treba navaditi potovati tudi po Evropi s potnim listom. Nikoli ne veš, kaj te čaka.

Visoke cene so relativna stvar. Če je povprečna plača 3500 EUR, hitro ugotoviš, da Slovenija postaja zares draga. Presenetijo številni brezdomci. Norveška – visoki standardi, največja razvitost. Verjetno preveč predalčkamo.

Zanimivo je, da imata obe prestolnici novo opero. Kaj le čakamo v Sloveniji?
Nobel Peace Institute in Kontiki Museum sta veliki zgodbi imenitnih vizionarjev.

In predvsem obe državi spoštujeta svoje vodilne. Že res, da so monarhije standardno bolj protokolarne, vendar trume turistov kažejo na ekonomsko upravičenost rezidence. Če bi kdo vprašal mene, bi bil Cekinov grad idealen. Po Jakopičevem drevoredu pa častna straža z lipicanci. Pa bodo spet rekli, da spodbujam snobizem. Morda pa si tako mlada država zares ne sme dovoliti, da je beseda tradicija v slovarju njenega jezika.

Ni kaj, spomini bodo. Hvala Rane in hvala Tina.
Čeprav sva kovčke pakirala spet zadnji hip, odšla s kupom obveznosti v glavi in povsem nepripravljena, se je izkazalo, da je včasih spontanost najboljši recept za današnji način življenja.

Snow fell in London last night for the first time in October since 1934.

October snowfall: London had its first October snowfall since 1934

Snow and sleet also fell in northern Scotland and south-east England as temperatures plunged to -4C in parts of Britain.

Football matches were either postponed or abandoned at Luton, Northampton, Walsall and Wycombe because of the weather conditions.

Sky weather presenter Denise Nurse said: "It's highly unusual to have snow in October - we haven't seen October snowfall in London since 1934.

"But today will be cold, bright and frosty. Snow this afternoon will mainly affect Northern Ireland, Wales and the north of England. It'll also be breezy, feeling almost blizzard-like.

Cheers for that Sky News :o)

Veliko je dogajalo.

Začelo se je z otvoritvijo kovačnice v Hrovači, sledil je imeniten Cirques na Dunaju, s predstavo Varakai, ki jemlje sapo.

Pavlek te premakne nekje v srcu, domov odideš drugačen.  Tudi Vita Mavrič je pustila sled s svojo zgodbo o Srečku Tolarju, parodiji na kulturno širino slovenskega jet seta. Fokus 08 je bil naporen, a na srečo kratek.

Izjemno priporočam Moje pesmi, moje sanje. Iskrene čestitke ustvarjalcem!

Prava dekleta pa so me pustila hladnega.
Žal preoblačenje na odru in dolge noge že dolgo niso dovolj za zadovoljstvo občinstva. Vsaj ne tistega malce bolj zahtevnega.